Velika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.[8]

Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši bo duhovnik prebral več svetopisemskih besedil, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij.

• Župnik vernike seznani, da bo ob 20.00 obhajal velikonočno vigilijo, in jih povabi, naj se mu v duhu pridružijo. Verniki so povabljeni, da spremljajo obred po medijih s prižganimi svečami v svojih domovih.
• Vstajenjske procesije letos odpadejo.
• Verniki so vabljeni k ogledu velikonočne poslanice slovenskih škofov, ki bo na TV SLO 1 na veliko soboto zvečer (poslanico bo predstavil škof msgr. dr. Jurij Bizjak).
  

Ogenj
Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta.

Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.[9] Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

6. Škofje bodo velikonočno vigilijo obhajali v zaprtih stolnicah ob 20.00, brez udeležbe ljudstva.

7. Duhovniki velikonočno vigilijo opravijo ob 20.00 sami zgolj v zaprtih župnijskih cerkvah. Na začetku se opusti začetek vigilije ali lucernarij, prižiganje ognja. Takoj se prižge svečo. Procesijo se opusti, nato pa mašnik izreče velikonočno oznanilo (Exsúltet). Sledi besedno bogoslužje. Pri krstnem bogoslužju se samo obnovijo krstne obljube (prim. Missale Romanum, str. 371, št. 55). Sledi evharistično bogoslužje. Duhovnik, ki se na noben način ne more udeležiti obhajanja velikonočnega bdenja v cerkvi, zmoli opravilo bogoslužnega branja za velikonočno nedeljo (prim. Liturgia Horarum).

8. Župnik naj vernike seznani, da bo ob 20.00 obhajal velikonočno vigilijo, in jih povabi, naj se mu v duhu pridružijo. Če obstaja možnost, naj duhovnik poskrbi za spletni prenos obreda velikonočne vigilije iz svoje cerkve. Verniki so povabljeni, da spremljajo obred s prižganimi svečami v svojih domovih.

9. Škofje ordinariji bodo določili, kako se obhaja velikonočna vigilija v ženskih skupnostih posvečenega in apostolskega življenja.

10. Vstajenjske procesije letos odpadejo.

11. Župniki (duhovniki) naj vernike po elektronskih oznanilih in župnijskih spletnih straneh povabijo k ogledu velikonočne poslanice slovenskih škofov, ki bo na TV SLO 1 na veliko soboto zvečer (poslanico bo predstavil škof msgr. dr. Jurij Bizjak).

12. Zvonovi po velikonočni vigiliji lahko spet zvonijo.

VELIKONOČNA VIGILIJA ob 20.00

Opustimo blagoslov ognja, lahko pa prinesemo iz zakristije že prižgano velikonočno svečo (tudi sveče ob oltarju naj bodo prižgane, da jih ne bo treba prižigati pred slavo, saj nimamo strežnika) ali pa jo prižgemo preden pristopimo k ambonu k branju velikonočne hvalnice (Exsultet).

Po velikonočni hvalnici sledi besedno bogoslužje: lahko si vzamemo čas in preberemo vsa berila; zmolimo slavo in glavno mašno prošnjo; preberemo novozavezno berilo in psalm z alelujo ter evangelij; po evangeliju pa samo obnovitev krstnih obljub.

Ker pri slavi ni bilo zvonjenja z vsemi zvonovi, lahko glede na krajevne navade, po vigiliji pozvonimo z vsemi zvonovi.

Vir: 1. 4. 2020: https://katoliska-cerkev.si/priporocila-duhovnikom-za-obhajanje-bogosluzja-velikonocnega-tridnevja-brez-udelezbe-vernikov
Vir: 6. 4. 2020: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota-2020