Krizmena maša
Na veliki četrtek dopoldne običajno so škofje ordinariji v stolnih cerkvah darovali krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto. Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja.

Letos bo zaradi izrednih razmer krizmena maša na veliki četrtek prestavljena na čas, ko se bodo razmere uredile. Vsaka škofija bo določila datum krizmene maše; takrat bodo duhovniki prejeli sveta olja.

Olje
Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan praznujemo obhajanje Jezusove zadnje večerje z apostoli,[3] ki je ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu.

Verniki bodo obrede velikega četrtka spremljali po Radiu Ognjišče in TV Exodus. Verniki lahko na ta dan zmolijo rožni venec za duhovne poklice.
V cerkve, kjer bo postavljena »ječa«, verniki lahko pridejo k molitvi, vendar naenkrat ne več kot 10 oseb.
Verniki darujejo za mašne namene in vzdrževanje župnije z bančnim nakazilom na TRR župnije.

1. Krizmena maša na veliki četrtek bo prestavljena na čas, ko se bodo razmere uredile. Vsaka škofija bo določila datum krizmene maše; takrat bodo duhovniki prejeli sveta olja.

2. Vsem župnikom (duhovnikom) se za ta dan izjemoma dovoljuje, da obhajajo večerno sveto mašo ob 18h v zaprti cerkvi brez udeležbe vernikov. Umivanje nog, že dano na izbiro, se opusti. Ob koncu svete maše se opusti procesijo z Najsvetejšim zakramentom. Najsvetejše se shrani v tabernakelj. Duhovniki, ki ne morejo obhajati svete maše, zmolijo večernice (prim. Liturgia Horarum). Župnik naj vernikom sporoči, kdaj bo obhajal večerno mašo, in jih povabi, da se mu pridružijo v duhu in zmolijo rožni venec za duhovne poklice oziroma preberejo pasijon po Janezu.

3. Škofje prosijo Radio Ognjišče in TV Exodus, da v svojem programu, v času svetega tridnevja, vernikom omogočita spremljanje neposrednega prenosa svete maše iz ene izmed cerkva, kjer imajo že postavljeno tehnično opremo. Vabijo jih, naj video oziroma avdio signal delijo z drugimi lokalnimi radii in televizijami oziroma naj se lokalne televizijske in radijske postaje obrnejo na lokalne župnike stolnic posameznih škofij za izvedbo prenosa bogoslužja.

4. Po večerni sveti maši zvonovi utihnejo.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.[4] Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo.[5] Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo za zakrament mašniškega posvečenja.

Kruh in vino
Pri vsaki maši obhajamo Jezusovo zadnjo večerjo z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala (prim. Lk 24,13–35).

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče, ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.

Poimenovanje evharistije – maše
Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).

[3] Zapisi o pashalni večerji z učenci in postavitvi Gospodove večerje: Mt 26,17–30; Mr 14,12–26; Lk 22,7–23 in Jn13,21–30.
[4] Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam na substancialen način, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov.
[5] Zadnja večerja – postavitev evharistije – je opisana v treh sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko in Luka). Tu navajamo zapis po Markovem evangeliju: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22–24). Drugi evangelisti imajo opis postavitve evharistije na teh mestih: Mt 26,26–30; Lk22,15–20. Postavitev evharistije opiše tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: 1 Kor 11,23–25.
[6] Monštranca je umetniško izdelana posoda s podstavkom in stekleno odprtino, v katero je postavljena hostija z namenom javnega češčenja.

VEČERNA MAŠA VELIKEGA ČETRTKA ob 18.00

Kelih, patena in vrčki naj se pripravijo pred mašo na desni strani oltarja, misal pa naj bo primerno na levi strani oltarja.

Potem ko duhovnik poljubi oltar, prebere vstopni spev in naredi križ, opusti pa pozdrav »Gospod z vami« in povabilo h kesanju; izmoli kesanje in slavo. Ker nima strežnika, naj že pred mašo izklopi zvonove. Pri glavni prošnji izreče povabilo »Molimo« in po kratki tihoti nadaljuje z glavno prošnjo in doda odgovor »Amen«.

Vsa berila, psalm in evangelij prebere mašnik sam. Pri branju beril doda uvod »Berilo iz pisma…« in vključi sklep berila »To je Božja beseda«, ki mu sam odgovori »Bogu hvala«.

Pred evangelijem opusti pozdrav »Gospod z vami«, prebere pa napoved »Iz svetega evangelija…« in na koncu »To je Kristusov evangelij« ter odgovor »Hvala tebi Kristus«.

Obred umivanja nog, ki sledi evangeliju, se opusti.

Prošnje vernikov prebere mašnik sam in doda te, ki jih je SŠK določila za ta čas kužne bolezni:

1. Gospod Jezus Kristus, usmili se vseh obolelih s koronavirusom Covid-19 in drugih bolnikov v naši domovini in njihovih svojcev.
2. Gospod Jezus Kristus, podpiraj vse zdravstvene delavce, da bodo skrbeli za bolnike in jim pomagali.
3. Gospod Jezus Kristus, prosimo te za državne voditelje in njihove sodelavce, da bodo v teh težkih časih modro in odgovorno vodili svoje ljudstvo.

Po molitvi »Hvaljen Bog, Gospod vesolja…« opusti: odgovor »Bogu čast in hvala vekomaj«,povabilo »Molite bratje in sestre« ter odgovor »Naj sprejme Gospod…«.

Izberemo hvalospev v čast svetemu Rešnjemu telesu. Dialog molimo v celoti, to je na način, da sami sebi odgovarjamo. Novi RM določa, da nocoj molimo prvo evharistično molitev oz. Rimski kanon s predvidenimi spremembami. Prav tako na povabilo »skrivnost vere« odgovorimo sami sebi z ustreznim odgovorom.

Preberemo povabilo k očenašu in nato izmolimo očenaš.

Opustimo pozdrav miru, zmolimo »Jagnje Božje…«, razlomimo hostijo, spustimo košček hostije v kelih in nadaljujemo »Ta združitev…« in »Uživanje tvojega telesa…«. Nato pokleknemo, vzamemo hostijo in tiho molimo: »Gospod, nisem vreden…« in »Kristusovo telo…« ter se obhajamo pod obema podobama. To pomeni, da opustimo vzklik »Glejte, Jagnje Božje…« in »Blagor povabljenim...«

Po obhajilu zmolimo obhajilni spev preden purificiramo svete posode. Po kratki tihoti zmolimo skupaj s povabilom »Molimo« prošnjo po obhajilu. Po prošnji po obhajilu ne izpostavimo Najsvetejšega in ga ne prenesemo v stranski oltar, lahko pa je pred zaprtim tabernakljem tiho češčenje Najsvetejšega, molitvena ura ali pasijon po Janezu, saj je večerna maša že začetek velikonočnega tridnevja in s tem skrivnosti Trpečega (petek), Umrlega (sobota) in Vstalega (nedelja).

Izpustita se tako sklepni blagoslov kot vzklik »Pojdite v miru«.

Vir: 1. 4. 2020: https://katoliska-cerkev.si/priporocila-duhovnikom-za-obhajanje-bogosluzja-velikonocnega-tridnevja-brez-udelezbe-vernikov
Vir: 6. 4. 2020: https://katoliska-cerkev.si/sveto-tridnevje2020; https://katoliska-cerkev.si/veliki-cetrtek2020